Kaj je zeliščarstvo?
Zeliščarstvo je uporaba zdravilnih rastlin, njihovih izvlečkov za zdravljenje in preprečevanje širokega razpona bolezni. V okviru zeliščarstva ločimo dve smeri, ki se v svojem izhodišču in načinu delovanja močno razlikujeta: klasično zeliščarstvo, moderno znanstveno fitoterapijo.
Klasično zeliščarstvo: izhaja iz tisočletnih izkušenj naših prednikov in je danes najbolj razširjeno med ljudskimi zdravilci.
Moderna fitoterapija: temelji na strogih znanstvenih merilih, dokazih učinkovitosti, varnosti ter izdelavi zdravil. Je zdravljenje in preprečevanje bolezni ter motenj počutja z zdravilnimi rastlinami, rastlinskimi deli in pripravki iz njih. Fitoterapija je del današnje naravoslovne usmerjene medicine, ki ponuja dodatne možnosti pri zdravljenju ter preprečevanju akutnih in kroničnih obolenj. Zakoni o zdravilih v posameznih evropskih državah na osnovi najnovejših znanstvenih spoznanj določajo točno sestavo, oznako ter obliko odmerjanja in uporabe posameznih gotovih rastlinskih pripravkov ter rastlinskih drog. Pri tem so merila kakovost, učinkovanje in neoporečnost. Znanstvena posvetovalna komisija za zdravljenje z zdravilnimi rastlinami ESCOP (European Scientific Cooperative for Phytotherapy) v EU pa skuša uskladiti in zbrati značilnosti posameznih pripravkov. Rastlinski pripravki imajo širok terapevtski učinek, vendar je treba poudariti, da imajo lahko tudi neželene učinke, četudi so redkejši kot pri sintetičnih zdravilih. Tudi če nadaljujemo izročilo ljudskega zdravilstva ter sami nabiramo in pripravljamo pripravke iz zdravilnih zelišč, moramo imeti določeno znanje in upoštevati nekatera pravila, to zlasti velja za njihovo uživanje.
Zdravilna rastlina je rastlina, ki se v medicini ali zdravilstvu uporablja za zdravljenje. Za zdravilne rastline se pogosto uporablja tudi izraz zelišča oz. zdravilna zelišča, ki pa ni primeren, saj mnoge zdravilne rastline po načinu rasti niso zelišča ampak grmi oz. drevesa. Zdravilne rastline so lahko užitne in strupene. Le z nekaterimi se hranimo, pri drugih pa je zdravilno delovanje vezano na vsebnost: rudninskih snovi, vitaminov, rastlinskih sluzi, eteričnih olj, grenčin, saponinov, srčnih glikozidov, flavonoidov, čreslovin, encimov, alkaloidov, antronoidov, kumarinov, maščobnih olj, škroba.
Zdravilne učinkovine so običajno nakopičene v posameznih delih rastlin, njihova koncentracija pa je odvisna od: vrste, zvrsti, sorte, rastišča, podnebja, vremena, letnega časa, od razvojne faze rastline, pri gojenih zdravilnih in aromatičnih rastlinah pa tudi od načina pridelave.
Zdravilne in aromatične rastline redko uporabljamo sveže, večinoma jih posušimo v tako imenovane rastlinske droge. Droga je lahko vsa rastlina ali posamezen del rastline, bodisi: korenina, korenika, gomolj, čebulica, steblo, skorja (lubje), les, vršički oziroma poganjki, vejice, peclji, listi, popki, cvetovi, brazde pestičev, storžki, plodovi, seme, osemenje, trosi in šiške.